FOTO: Facebook stran Participativne Ljubljanske Avtonomne Cone PLAC
Plečnikov štadion za Bežigradom je že več kot petnajst let zaprt za javnost. Gre za spomenik državnega pomena in bogat kos snovne kulturne dediščine enega naših največjih arhitektov, Jožeta Plečnika. Ravno letos na 150. obletnico rojstva so se vrata zanemarjenega štadiona ponovno odprla.
Plečnikov štadion je v zelo slabem stanju. Prag štadiona sem prvič v življenju prestopila nekega majskega popoldneva, najverjetneje je bil petek. Sam pogled je ne glede na razpadanje vseeno impresiven, občutek ob sprehajanju pa prijeten, svetloba je pa bila ravno prava, da bi jo opisala za zlato uro.
Skupaj z ostalimi »štadionaši« smo debatirali, kakšen program bi izvajali, kako se bodo lotili čistilne akcije, kaj vse bi potrebovali in kako so komunicirali z sosedi, ki so bili na srečo kooperativni. Začel se je vzpostavljati prostor, v katerem je bil vsak slišan in sprejet ne glede na ideje.
Eden od razlogov zakaj je štadion v slabem stanju je to, da je spomenik, ki naj bi bil javen in dostopen vsem, delno v lasti javno-zasebnih podjetji, občine in Olimpijskega komiteja Slovenije. Ob otvoritvi štadiona, ki je bila videna kot »vdor na privatno zemljišče«, je platforma Ljubljana odprto mesto zapisala:
Plečnikov stadion je spomenik državnega pomena (10. člen Odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena), za katere velja Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1). Ta od lastnika oziroma upravljavca zahteva odgovornost ohranjanja in vzdrževanja kulturne dediščine ter spoštovanje javnega dostopa.
Skratka, ta javni prostor ni javni prostor. Kontradiktorno, mar ne?
Od zaprtja avtonomne cone ROG je potreba po tovrstnih prostorih narasla. Evgenika mestne vedute se s strani občine nadaljuje, saj so podobni načrti v grozeči pripravljenosti namenjeni tudi za AKC Metelkovo. Tovrstni prostori so ključnega pomena za prebivalce, saj se program odvija organsko, inkluzivno in dopušča vstop raznolike ponudbe dogodkov, ki jim sicer ne bi bili priča. Ob takih krajih pa institucionalizirane establišmente, kot so na primer občine, očitno rahlo strese, namesto da bi sprejeli to pisanost in raznolikost, katere taki kraji prinesejo mestu.
V mojih bolj domačih krajih sem bila priča zaprtju dveh avtonomnih con, Argo in UP INDE (DUTB). Slednji je nastal kot odgovor zaprtju Mladinskega centra Koper, zaradi internih zamer med županom in enim od društev, ki je v prostorih delovala. Tako je celoten prostor izpraznjen, upravljanje programa je pa prevzela občina. Prostor je postal steriliziran duh prejšnjega in mladi enostavno nismo več zahajali tja. UP INDE je svoje prostore našel v… ja no… zapuščeni tovarni INDE. Po nekaj kratkih letih se je latnik odločil (DUTB!), da bo prostor (seveda po 15. letih propadanja) prenovil. Ravno ko je bil očiščen azbesta, igel in ostale nesnage, ki se je nabirala zadnji slabi dve desetletji. Eden od zadnjih stebrov alternative na obali je zaključit svojo zgodbo leta 2017, Koper pa postaja kulisa nečesa, kar ni, brez duše.
Podobno zaznavam, da se dogaja v Ljubljani. Avtonomni prostori se brišejo, nastajajo pa nekakšni sintetični, izjemno regulirani in kontrolirani nadomestki, ki enostavno s svojo praznino ne pritegnejo občinstva.
Magičnost avtonomnih prostorov je ravno to, da se razvijajo organsko, s kritično maso, ki tam deluje ali pa obiskuje prostor.
Eden od novejših prostorov, ki se je pred kratkim vzpostavil je PLAC. Z veseljem sem ugotovila, da ga imam praktično čez cesto in da je njihov program pester od samega začetka.
A podobna usoda kot INDE potencialno čaka tudi PLAC, saj se je lastnik prostorov (DUTB!!), v katerih je avtonomna cona oglasil češ, da je prostor neprimeren za bivanje in da je namen, da se stavbo poruši.
Vse lepo in prav za skrb, ampak počasi že čutim trend.
UP INDE je prav tako propadal dolga leta, za DUTB je postal zanimiv šele po tem, ko so ga Indejanci uredili. O Argu da niti ne govorim. Plečnikov štadion je prav tako iz globin potegnil lastnike (ne DUTB), ko so se v njem začeli zbirati meščani. In sedaj PLAC.
Omenjeni prostori so bili nevarni, potrebni prenove in/ali primerni za rušenje že davno pred tem, ko se je v njih začel odvijat neodvisen program. Zakaj se zgodi nenaden interes, ko se zapuščenim prostorom začne vračati življenje?
DUTB ob takih ponavljajočih se prebujanjih spominja na majhnega otroka, ki se z določeno igračo ne igra, dokler ne pride njegov/njen vrtčevski sotrpin na obisk in iz polic vzame prašno igračo, v tem momentu je pa to najbolj pomembna in zanimiva reč na svetu.
DUTB po zadnjih podatkih na koncu preventivnega pregleda v Placu ni izvedel, zaradi »medijskega dogodka«. Glede na to, da je ena stran bila več kot pripravljena sodelovati, je druga obmolknila. V upanju, da se rojevanje avtonomnih prostorov začne dojemati kot doprinos in ne provokacija, želim PLACu, da ga ne doleti enaka usoda kot je doletela INDE in Argo.
Tamara Mihalič
