Spodnji zapis bo za razliko od ostalih nekoliko bolj oseben. Gre za zelo subjektivno doživljanje, vendar sem mnenja, da je podobna mentaliteta prisotna med mnogimi mladimi.
Psihologinja me je pred kratkim vprašala, kaj si želim v življenju. Iz mojih ust je priletel nagonski odgovor: Da bi bilo vse ok.
Odkar pomnim, ni bilo ok. Od osebnih stisk med odraščanjem do globalne situacije, ki se odkar pomnim ni izboljšala. Trpi lokalno, da lahko še bolj trpiš globalno. Kako evropsko.
Ko sem bila stara nekje 6 let, se spomnim, kako je bilo tisti dan zjutraj na poročilih posnetek letal, ki strmoglavijo v stolpa World trade centra. Takrat nisem razumela. Moji otroški možgani so dojeli le strah. Sledila je vojna v Afganistanu, ki je potekala večino mojega življenja. Vmes še iraška, pa sirijska. Darfur. Pakistan. Čad. Izrael. Palestina. Ne bom naštevala vseh, saj jih je preveč. Moje otroštvo so zaznamovale novice o vojni. Moje otroštvo je zaznamovala finančna kriza. Nato odraslo življenje še ena. Moje otroštvo je zaznamovalo skrbno ločevanje odpadkov in skrb za naravo samo zato, da smo dobili nazaj klofuto alarmantnih podatkov o globalnem segrevanju.
Moje otroštvo je zaznamovala moja osnovna šola, ki je kot prva osnovna šola v Sloveniji vstopila v mrežo UNESCO šol. Odrasla sem z idejami miru, medkulturnosti, sprejemanja drugačnosti in strpnosti. Kot gobe po dežju so začele vznikati desne vlade, ki so vse te ideje poteptale. Kot vihar se je začela širiti sovražnost. Sovražnost do beguncev, migrantov, priseljencev, sovražnost do LGBTQ+ skupnosti, sovražnost do žensk, sovražnost do drugače mislečih. Vmes me je zaznamovalo 2 leti konstantne panike in osamljenosti zaradi virusa COVID-19. Komaj smo si oddahnili od epidemije smo dobili vest, da je Rusija napadla Ukrajino.
Našo mladost zaznamuje občutek brezizhodne tesnobnosti. Najbolj boleče dejstvo je, da mladim za ta svet ni vseeno in se na vse pretege trudimo ustvariti bolj sprejemajoč, varen in na splošno lep prostor. Nismo neobčutljivi na nepravičnosti. Želimo spremeniti stvari na bolje.
Vest o napadu je sicer dvignila več prahu od ostalih vojn po svetu, ki še divjajo ali pa so divjale v zadnjem desetletju. Verjetno ker je po dolgih letih trenja počilo, še toliko bolj, ker je počilo v neposredni bližini mehurčka varnosti, razsvetljenstva in miru, Evropi. Faktor bližine ima tu velik vpliv, a burna reakcija splošne javnosti bi lahko pomenila tudi to, da smo enostavno siti tega, kako naš svet deluje.
Ne želim si utopije, ker je nemogoča. Želim si, da bi se zgodovina nehala ponavljati, saj bi se na tej točki morali že kaj naučiti. Najprej tragedija, nato farsa. Zelo naivno, vem. Ampak ves napredek, ki smo ga kot vrsta dosegli, so barbarska dejanja, kot so vojna, umiranje in trpljenje nedolžnih še vedno sprejemljiva. Sicer je res, da zgodovinsko gledano živimo v najbolj ”varnem” in ”kvalitetnem” zgodovinskem obdobju naše vrste.
Spet jamram. Kako razvajeno. Imamo vse, kar si želimo in še kar hočemo več. Vendar ne zahtevamo veliko. Želeti varno okolje zase, vrstnike in zanamce ni sebično. Vsak izmed nas si zasluži živeti varno in brez strahu.
Vem, da sem se v prejšnjem zapisu nekoliko cinično lotila Evropskega leta mladih, ki poteka letos. A število aktivnosti, v katere se mladi lahko vključijo v diskurz in dejansko s svojimi idejami prispevajo k spremembam, je veliko. Pozivam, ne samo vključitev v aktivnosti, ki jih organizira Evropska unija, ampak tudi v vključitev v lokalne akcije in iniciative, organizirane s strani domačih nevladnih in mladinskih organizacij. Če deliš podobne ideje in deluješ v skupnosti, naravnani k istemu nazoru, bodo spremembe hitrejše, vidnejše in dolgotrajnejše.
In morda nam s takim načinom mišljenja uspe pustiti boljši svet za nami. Da bomo končno tista generacija, ki bo imela ničelno toleranco do nasilja, zatiranja, razsipnosti, nestrpnosti, ter gledala onkraj sebe in svojega časa.
Razmišljanje Tamare Mihalič, prostovoljke v okviru ESE
