Do državnozborskih volitev nas loči le še dober teden. Napetost v zraku in med posamezniki bi lahko rezali z nožem. Z vsakim dnem smo priča bombardiranja obljub iz vseh strani in novih načinov oglaševanja strank, tako z leve kot iz desne, z bolj ali manj uspešnimi grafično oblikovalskimi pristopi.
Statistično gledano smo mladi eni slabših gostov na volitvah. Volilna udeležba starostne skupine med 18. in 30. letom je bila na parlamentarnih volitvah leta 2018 13 odstotna. A razlogi za splošno neudeležbo mladih na volitvah (če izvzamemo primer referenduma za vodo), so razpršeni na različnih področjih.
Prvi razlog, katerega bi izpostavila je vzpon neoliberalnih, radikalnih in ksenofobnih politik, se pravi vse, kar večina mladih ni. Demokracija, (kakor nam je bila predstavljena v sodobnem času, ne govorim o demokraciji, kjer so volilno pravico imeli zgolj prebivalci mesta Aten, moškega spola, ki so preživeli 3 vojne in imeli hektar zemlje) je zgolj še beseda na papirju in se počasi preliva v avtokracijo, lažni občutek veljavnosti našega glasu znotraj konvencionalne družbene angažiranosti pa prav tako ne pomaga.
Drugi razlog bi bil najverjetneje nezaupanje. Prenasičenost praznih obljub nam daje občutek, da bodo naše prošnje uslišane, vendar na koncu niso. Za primer bi dala trenutno angažiranost političnih strank za problematike, ki pestijo mlade. Dejstvo je, da trenutno poteka Evropsko leto mladih. Vendar je to obdobje lahko tudi dobra priložnost za oportunizem. Trenutno je »moderno« naslavljat mlade, jim dajati obljube, kako nam bodo (tokrat kao končno, za vselej, ad acta in zares) namenili strehe nad glavo, vendar ob trenutnih dejanjih (npr. načrti za Akademski kolegij v Ljubljani) izgleda, da bomo zagonili mladost z visokimi najemninami, natlačeni v premajhnih sobicah. Prav tako so problemi, ki jih predstavljajo kot hitro rešljive, potrebni poglobljenega premisleka, seveda pa bi morali biti naslovljeni prej. Saj vem, najbolj glasni in produktivni smo, ko nam teče voda v grlo, očitno v politiki ni nič drugače.
Socialno ekonomski status, katerega pogosto podedujemo od staršev prav tako vpliva na razumevanja politike. V raziskavi Mladina 2020 (iz katere tudi izhajam v trenutnem članku, vsaj kar se tiče statističnih podatkov) je zabeležen podatek, da je politično znanje med prebivalstvom zelo neenakomerno razpršeno. Na splošno pa očitno mladi poročamo, da se ne razumemo pretirano na politiko, s čimer se osebno zelo strinjam. Strinjam se tudi, da nas do pred kratkim (tako kot je omenjeno v raziskavi) politika ni pretirano zanimala in se razen posluževanja nekonvencionalnih načinov sodelovanj, nismo pretirano družbeno angažirali.
A trenutno bi nas politika morala zelo zanimati. Morda je eden od skupkov razlogov, da smo tu kjer smo, zato ker ne uveljavljamo volilne pravice. Ne trdim, da smo lastnoročno (ali bolje rečeno lastnoneročno) dopustili vzpon radikalnih političnih strank, vendar bi morda morali razmišljati na ta način. Vsak glas šteje. Sami si moramo izboriti svojo boljšo prihodnost, ker tega namesto nas ne bo storil nihče. Za kapital nismo hčere, sinovi, nadobudni potomci, katerim je treba omogočiti prihodnost.
Za kapital smo kanonfuter. Za politiko smo kanonfuter. Za državo bomo postali kanonfuter.
Ker bomo na tem svetu, statistično gledano, dlje od najmočnejšega volilnega telesa v državi in bi nam bilo vsem bolje, če bi živeli v drugačni situaciji kot sedaj, pozivam k temu, da se informirate o izbiri, ki bo na voljo na volitvah in se angažirate.
Razmišljanje Tamare Mihalič, prostovoljke v okviru ESE
