Staranje strukture prebivalstva je problematika, ki je v zadnjih letih stopila v ospredje javnih diskusij velikega deleža držav sveta. Navkljub temu, da svetovno prebivalstvo naglo narašča, pa Združeni narodi napovedujejo, da se bo do leta 2050 prebivalstvo več kot polovice držav v Evropi zmanjšalo. Glavnina diskusij o negativnih posledicah starajočega prebivalstva se navezuje na pomanjkanje delovne sile ter vzdržljivostjo socialne blagajne. To posledično odpira diskusije o podaljševanju delovne dobe, pokojninski blagajni ter skrbstvenih poklicih.
Od skrbi za dostojno starost se rešitev išče v pomlajevanju strukture prebivalstva. Evropske države to težavo v večini raje skušajo reševati s spodbujanjem večje rodnosti, kot pa da bi promovirale načrtovano migracijsko politiko. Diskusije tako pogosto iz skrbi za pomlajevanje prebivalstva preusmerijo na bizarno retoriko o ogroženosti lastnega naroda. V Sloveniji je bil ta diskurz najbolj očiten ob ustanavljanju Urada za demografijo, kjer se je poudarjalo manjšanje števila rojstev, a prebivalstvo Slovenije se kljub temu stalno povečuje. Od osamosvojitve dalje za več kot 5%.
Tako se mlade skuša vedno bolj prepričati k temu, da se odločijo za širitev lastne družine z rojevanjem otrok. Miselnosti, ki že sama razkriva pomanjkanje globine, pa se pridružujejo še toliko bolj “plitvi” ukrepi. Te najpogosteje zajemajo enkratne nagrade za novorojence. Na zadnje smo bili deležni takega predloga ob županski kandidaturi Aleša Primca v Ljubljani, ki je v lastnem načrtu za dvig rodnosti stavil na enkratno denarno spodbudo v višini 1000€ (kavcija za dvosobno stanovanje v Ljubljani?) ter subvencije za ureditev dvigal po blokih, ki naj bi omogočale lažji prevoz otroških vozičkov. Ob tem, da je močno dvomiti o temu, da bi kdorkoli resno razmišljal o novorojencu le zaradi denarne nagrade (trgovina z belim blagom kot zgled?), se pri takemu razmišljanju opazi absolutno nepoznavanje težav, s katerimi se soočajo mladi (odrasli).
S takšnim razmišljanjem se tako povsem zanemari strukturne težave odraščajoče (pa tudi ostale) populacije. Poleg tega, da se tudi povsem ignorira dejstvo, da si mnogi enostavno ne želijo imeti naraščaja. Tako se najbolj resno težavo, ohranjanje ravnovesja med delovno, aktivno in neaktivno populacijo, povsem postavi ob stran z nesmiselnimi nacionalističnimi floskulami, ki aktivno škodujejo produktivnemu reševanju nadvse resne težave. Mlade pa se, medtem ko se te srečujejo s stanovanjsko, ekonomsko in ekološko negotovostjo (ali kar direktno katastrofo), tepta po ramenih in spodbuja k večanju števila rojstev.
S takimi obliži se tako meče pesek v oči mladi populaciji, kateri se nalaga reprodukcijo kot glavni prispevek k medgeneracijski solidarnosti. Medtem ko bo oseba, ki je šele vstopila na trg delovne sile, le s čudežem (ali kakšno večjo depopulacijsko katastrofo), doživela upokojitev pred najmanj 70im letom starosti, sedaj poklicana k solidarnosti z upokojenci, katerim se že izenačuje število let v pokoju z njihovimi leti zaposlitvene dobe. To želi le prikazati absurdnost situacije in ne očrniti upokojencev. Pomembno pa si je postaviti ogledalo in se nehati sprenevedati.
Magičnega recepta za nastale težave seveda ni, možno pa se je premakniti od aktivnega zaviranja adaptacije na spremenjene trende v družbi in namesto kričanja nacionalističnih floskul zagristi v resne premisleke za demografske spremembe, ne pa brezglavo natalitetno politiko. Naj bodo torej ukrepi usmerjeni tako v premišljeno izvedbo migracijske politike kot v dvig standarda v družbi. Predvsem pri mladih, da si bodo (če bodo želeli) lahko ustvarili družino (seveda tudi izven okvira tradicionalne nuklearne družine) ter da se bo zaustavil beg možganov v tujino. Vse to bi bistveno bolje vplivalo na delež delovno aktivnega prebivalstva. V ospredje naj torej stopi premišljena in dolgoročno usmerjena socialna politika. Zapisane izzive naj bi (končno) naslovilo novoustanovljeno ministrstvo za solidarno prihodnost. V upanju, da bodo lepo zveneči cilji postali tudi realnost v deželi mnogih neuspelih reform.
Razmišljanje Oskarja Opassija (doktorski študent zgodovine na FF UL, mladi raziskovalec ZRS Koper)
