Zbogom in hvala za vse ribe

Evropska solidarnostna enota nudi dva načina opravljanja prostovoljstva: dolgoročni in kratkoročni program. Omogoča opravljanje prostovoljstva v lastni državi ali v tujini.

Sama sem prostovoljsko delo opravljala kar znotraj domačih meja, saj je bila situacija glede potovanja in epidemije zelo vprašljiva, prav tako nisem imela rezervnega kapitala, ki bi mojo izkušnjo naredil boljšo. Prav tako se mi je zdelo, da bom lahko vseeno potovala (in sem), hkrati pa bo moj glas in vpliv dosti bolj močen, če se bom ukvarjala s težavami, ki jih poznam in spremljam. S podporo sem tako lahko izpeljala projekte, ki jih sama verjetno nebi. Tako pa sem imela občutek, da sem vsaj malo doprinesla k izboljšanju situacije v lokalnem okolju.

Izkušnja mi je omogočila spoznati nevladni sektor do potankosti, do te mere, da bi se počutila dokaj samozavestno še naprej delovati na tem področju. Izkušnja mi je dala možnost, da naslavljam težave znotraj družbe, ki se meni osebno zdijo pomembne. Bolj natančno sva z mentorico intenzivno čez celotno leto obravnavale duševno zdravje med mladimi. Tako je nastala brezplačna podporna skupina za mlade, ojačalo se je pa tudi informiranje o tovrstnih težavah. Prav tako sem izpeljala svoj lasten projekt, stekleničko Boca, opremljeno z zemljevidom javnih pitnikov. Zaradi želja po izpeljavi takih projektov sem se spoznala z razpisno dokumentacijo in prijavljanjem na razpise, česar se samostojno najverjetneje ne bi nikoli lotila.

Vključila sem se tudi v projekt Youth ambassadors Evropske agencije za informiranje mladih, tako da sem svoje izkušnje nabirala tudi mednarodno.

Informacije, ki sem jih nudila mladim, ki nas spremljajo, so v veliki meri koristile tudi meni. Sama sem po izobrazbi umetnica, tako da so vsi pozivi za razstavljanja, nagrade in rezidence še kako dobrodošle, na veliko večino sem se tudi sama prijavila, kar nekaj jih je bilo uspešnih. To mi je dalo dodatno samozavest za ustvarjanje in eksperimentiranje z mediji in različnimi tematikami.

Mreža ljudi, ki sem jih spoznala tekom svoje prostovoljske izkušnje, je neopisano bogata. To so ljudje, ki jih verjetno ne bi nikoli spoznala, z mnogimi sem spletla tesne prijateljske stike, jim nudila oporo ter je bila deležna v veliki meri tudi sama.

Žal pa projekt traja prekratko. Eno leto morda zveni veliko, ampak ni. Ravno se navadiš na ritem, spoznaš organizacijo in je konec. Tukaj vidim izpuščeno priložnost, da bi se program lahko podaljšalo, ponudilo nevladnim organizacijam dodatna sredstva, ki bi lahko služila kot plačilo za stalno zaposlitev. Prav tako ESE nameni premalo denarnih sredstev za prostovoljce. Seveda gre za prostovoljstvo, a prostovoljstvo ne sme biti povezano z životarjenjem. Še posebej za prihajajoča leta, ko nas čaka dvig cen energentov, hrane in ostalih dobrin, se lahko zgodi velik osip in zmanjšanje interesa. Prav tako bi si želela večjo podporo prostovoljcem, ki niso iz držav članic EU. Program sicer omogoča opravljanje prostovoljstva tudi tovrstnim državljanom, vendar je očitno birokracija za tovrstne posameznike obsežna in so tako velikokrat v neprijetnih situacijah (brez dovoljenja za bivanje, brez prijave ter s prepozno obdelano dokumentacijo).

Kakorkoli že, ne glede na to, da se izkušnja bliža koncu, se bo moja aktivnost nadaljevala. V kakšni obliki še ne vem, vendar to ni zadnjič, ko slišite kaj od mene.

Razmišljanje Tamare Mihalič, prostovoljke v okviru ESE