Delo kritičarke oziroma kritika je v zadnjih letih doživelo kar nekaj sprememb, a stalnica nemara ostaja predvsem ena – naloga kritike je refleksija umetnosti v družbi.
Kritiški prostor se je v revijalnih, časopisnih in televizijskih medijih skrčil, zato pa je vidno narasel na spletu, kjer ostaja vloga kritike v poplavi kulturne in umetniške produkcije toliko bolj relevantna. Zdi se, da potreba po refleksiji še nikoli ni bila večja.
Prav zato je odsotnost kritika v javnem diskurzu, ko gre za kulturo in umetnosti, precej presenetljiv. So se vloge, naloge in vidnost kritike spremenile zaradi predrugačenega položaja umetnosti in kulture v družbi? Zdi se, da umetnost še nikoli prej ni bila tako dostopna, njena refleksija pa tako razpršena, podvržena zahtevam trga ter interesov tako avtorjev kot založnikov. Legitimnost kritike se zdi ujeta med nenehnim bojem za pravico do osebnega mnenja in preživetveno PR strategijo. Kako torej s pisanjem kritik (in od njih) živeti, ne le preživeti?
Vabljeni na 5. mednarodni kritiški simpozij, ki bo potekal v petek, 21. septembra v Trubarjevi hiši literature.
